Ko pride do konca--življenjske faze duroplastov – v nasprotju s termoplasti – tehnologije recikliranja segrevanja ali taljenja ni mogoče uporabiti. Kljub temu se industrija poliuretanske pene na splošno v zadnjih letih ukvarja s tem izzivom. Veliko preteklih težav je bilo rešenih v dobavni verigi, regulativno okolje se je razvilo in tehnologije recikliranja so daleč napredovale.
Danes sta na voljo dve glavni tehnologiji za učinkovito recikliranje PU pene, mehansko in kemično (napredno/izboljšano) recikliranje. Razlika med obema je v tem, da kemično recikliranje sledi načelu razgradnje – kar pomeni, da se poliuretanski odpadki depolimerizirajo v svoje primarne surovine.
Mehansko recikliranje
Mehansko recikliranje kot metoda obstaja že desetletja. Dobavna veriga PU pene si je že v zadnjih desetletjih močno prizadevala izboljšati učinkovitost virov v proizvodni fazi. Mehanska obdelava z ali brez dodatka veziva je najlažji in najosnovnejši način recikliranja PU. Danes skoraj vse odpadke ali ostanke proizvodnje in predelave PU pene prodajajo penilci in predelovalci kot obloge in za proizvodnjo vezane PU pene, ki se uporablja v različnih izdelkih.
PU pena, ki jo najdemo v udobnih aplikacijah, ima enako življenjsko dobo kot sam izdelek – do nekaj desetletij. Po drugi strani pa ima glavna uporaba trde PU pene – sendvič plošče – veliko daljšo povprečno življenjsko dobo. Posledica tega neskladja je različna kakovost mehansko reciklirane PU pene.
Kemično recikliranje
Kemično recikliranje, znano tudi kot izboljšano recikliranje, vključuje kakršno koli tehnologijo ponovne predelave z uporabo kemičnih sredstev ali postopkov, ki neposredno vplivajo bodisi na formulacijo plastike bodisi na sam polimer. V tem procesu se poliuretanska pena razgradi na kemične surovine, in sicer poliole in diizocianate. Glede na stroške, uporabljeno temperaturo in dodatne podlage je izboljšano recikliranje veliko bolj zahtevno kot mehanska pot recikliranja.
Obstajata dve glavni tehnologiji kemičnega recikliranja. Prva je kemoliza, ki je razdeljena na številne različne podkategorije, kot so acidoliza, hidroliza, aminoliza ali alkoholiza, odvisno od uporabljenih kemičnih reagentov. Danes je mogoče s to tehnologijo reciklirati poliolno frakcijo PU pene, potekajo pa tudi raziskave za recikliranje diizocianatov v prihodnosti. Druga tehnologija je termokemijsko recikliranje, pri katerem se materiali vrnejo na molekularno raven v oljih in plinih, ki se lahko uporabljajo kot nove surovine za petrokemično industrijo. Z uporabo tako-pristopa »masnega ravnovesja« bi lahko v prihodnosti v formulacijah pen uporabili do 100 % bio{6}}osnovanih in/ali recikliranih poliolov in izocianatov.
Druge tehnologije
Ena od tehnologij, ki se pogosteje uporablja za recikliranje trde PU pene, je biorazgradnja. Za to tehnologijo je značilna razgradnja organskih snovi s pomočjo živih organizmov ali njihovih encimov. Posledica tega je skrajšanje polimernih verig in izločanje nekaterih njihovih delov. To vodi do zmanjšanja njegove molekulske mase, v ugodnih razmerah pa lahko celo do popolne mineralizacije razgrajenega materiala. Za popolno razgradnjo večjih polimerov pa je običajno potrebno sodelovanje več različnih organizmov. Lahko je sestavljen iz nekaj stopenj: razgradnja polimera na monomere, njihova redukcija na enostavnejše spojine in končna razgradnja na ogljikov dioksid, vodo in metan (v anaerobnih pogojih).